summer :) (in vse njegove tegobe)

ah ja...tukaj je poletje! no ja, tukaj je že kakšen mesec dni, ampak jaz še nisem imela časa, da bi uživala v njem. dnevi so topli, pravzaprav vroči in soparni. v parkih okrog dvanajste ure ni prav nobenega, saj je takrat vročina najhujša. proti večeru pa tam kar mrgoli ljudi, ki sedijo na klopcah in uživajo v prijetnem dnevu. tudi jaz sem se odločila, da bom odšla malce pokukati v park. ko sem tako hodila v senci dreves in lizala sladoled pa sem opazovala okolico. spominjala sem se slik tega parka, ki sem jih gledala v babičinem albumu. park se je zelo spremenil. podrli so mnoga drevesa in nasadili nova, manjša in zaradi tega je tudi manj sence. včasih je bil v parku nek spomenik, ki ga sedaj ni več pa tudi tiste lepe klopce so odstranili. sedaj imamo železne, rumene, ki sploh ne spadajo sem. vem, da sem najstnica, ampak moje razmišljanje je daleč od najstniškega. ne razmišljam toliko o ljubezni, fantih...razmišljam o drugačnih stvareh. in tokrat razmišljam o tem, kako bi bilo bolje, če parka ne bi toliko spreminjali. bolj mi je bil všeč izgled starega parka, ki je imel v sebi neko zgodovino...ta prenovljeni pa le te nima. jezi me tudi to, da ljudje enostavno ne znajo skrbeti za naravo. ne pravim, da so vsi takšni, ampak večina pa. to pa zato, ker v park pripeljejo pse, kjer le ti opravijo svojo potrebo, lastnik pa tisto kar pusti ležati na travi. nekaj je takšnih, ki s seboj prinesejo vrečke in iztrebke poberejo...hvala vsem,ki to počnete!...so pa tudi takšni, ki tega ne počnejo. nekateri imajo pse izpuščene, da tekajo sem in tja po parku. kaj če bi kakšen od teh psov skočil na kakšnega otroka? kaj bi se pa takrat zgodilo? na to sploh ne želim pomisliti. moti me tudi to, da so ljudje na pol "slepi"! s kolesom se po parku vozijo po progi za pešce, čeprav je le 3 metre stran proga za kolesarje. ne razumem, kako so lahko tako neodgovorni. in ko sem že prej govorila o psih...v parku imamo na vsakem vogalu kot nekakšno majhno fontano v takšnem 1 m visokem stebru, ki je namenjena pitju vode...ZA LJUDI! lastniki psov pa svoje pse vzignejo in psi lepo pijejo iz te fontane. seveda jo umažejo! kasneje pa iz nje nek človek pije...zelo pohvalim tiste, ki imajo s seboj plastenko in vanjo natočijo to vodo iz te fontane in jo dajo psu za piti, ali pa s seboj prinesejo posodo...ne pa da se pes dotika in poslini celo pipo na fontani! nočem se sedaj tukaj čisto razjeziti, ampak samo povem svoje mneje in tisto kar me moti, saj si želim, da bil bil park čist in urejen. no v glavnem: tukaj je poletje, čas za počitek, uživanje s prijatelji, kopanje v morju ali bazenu...preprosto čas za užitek! in ja, da ne pozabim...poletje je tudi čas za sladoled, ki ga jaz preprosto obožujem! brez njega res ne morem. mogoče se vam bo zdelo čudno, ampak jaz včasih med počitnicami kar malce pogrešam šolo. ampak ne zato, da bi se učila, pisala teste in ne vem kaj še vse...ampak zato, ker kar malce pogrešam druženje, prijatelje...sedaj je večina le teh na morju oz. na dopustu, jaz pa ne in mi je dolgčas. saj se včasih zamotim s pisanjem ali z brskanjem po internetu...ampak še vseeno pogrešam prijatelje. pogrešam "fore" in zafrkancije, naše dolge pogovore, solze in smeh, objeme in poljube, druženja...preprosto vse kar je povezano z njimi. komaj čakam, da se vrne kdo od njih iz dopusta, da bomo spet lahko preživljali počitnice skupaj ob sladoledu!
no pa še za konec: UŽIVAJTE POLETJE! :)

razmišljanje:PRIHODNOST...kaj je to?

...zdajle sedim pred okensko polico in opazujem ljudi v parku. ko jih tako gledam in opazujem, vidim, da so si zelo različni. starejši, na primer sedijo na klopcah in opazujejo okolico. mlajši se igrajo in tekajo naokrog...med njimi pa so še starši, ki skrbijo za svoje otroke. mamice potiskajo vozičke po potkah v senci dreves v parku in budno spremljajo vsak korak njihovih otrok. tako zanimivo jih je opazovati. ko jih tako opazujem se spominjam otroških dni, ki sem jih tudi jaz preživela v parku...brezskrbno sem se igrala in tekala naokrog, mama pa me je vedno mirila, češ, da naj se malce umirim. pa se nisem. bila sem pač bol vesel, razigran otrok. ko pa pogledam mamice, pa v njih vidim sebe čez 10 mogoče 15 let. takrat bom verjetno tudi jaz prav v tem parku takole potiskala voziček v senci in v tem vozičku bo moj otrok. ko pomislim na to, se počutim odraslo, zrelo, odgovorno...ampak to bo takrat. sedaj sem le ena 15 letna najstnica, ki jo zanima vse mogoče in živi v trenutku in ne v prihodnosti. ampak nihče ni rekel, da sanje nikoli ne postanejo resničnost. mogoče se bodo moje sanje, postati mama, uresničile. to si želim tako močno, kot večina deklet. pred mano je še celo življenje, ki čaka, da "stopim" vanj. usoda ima zame načrte...mogoče so dobri ali slabi. nihče ne ve. ampak kakršnikoli so, se moram z njimi soočiti. prinaša jih namreč prihodnost. in kot pravijo, da si usodo krojimo sami...mogoče imajo prav. saj kar bomo v teh letih storili s svojim življenjem, lahko kasneje obžalujemo, ali pa ne. to je seveda odvisno od posameznika. jaz vem, da bom mogoče kakšno stvar obžalovala, a za večino vem, da jim bom hvaležna da so se zgodili (dogodki, stvari...karkoli). sem oseba, ki rada živi v trenutku in ne razmišlja ravno na veliko o prihodnosti. edino kar razmišljam o njej je to, kako bo naslednje šolsko leto v šoli, kakšne bodo ocene in kam želim iti oz. potovati med počitnicami. zelo si namreč želim v Egipt. sem namreč bolj zgodovinski tip človeka in me takšne stvari zelo zanimajo. tja si želim v bližnji prihodnosti, sama ali s prijatelji...vseeno mi je, samo da bom šla. no v glavnem: ljudje, uživajte v življenju, v vsakem trenutku le tega, kajti nikoli ne veste kaj vam prinese prihodnost!